Sem Vesna Ambrož. V letu 2024 sem bila prvič okronana z nazivom Mama in v letu 2025 drugič. Življenje mi je namenilo dva prečudovita otroka s 15-mesečno starostno razliko, ki mi v procesu materinjenja vsakodnevno odpirata oči in nastavljata ogledalo. Kmalu po prvem porodu sem ugotovila, da se moja predstava o materinstvu in porodniškem dopustu nikakor ni skladala z dejansko izkušnjo. Pričakovala sem vseprisotne občutke blagoslovljenosti, takojšnje prebujenje materinskih instinktov po porodu, mirna in tiha jutra z dojenčkom, ki se brez težav doji, druženje ob kavicah ... Dojenček se pač brez težav priključi paru, ki "fura svoje dalje, s tem luštnim dodatkom" kakor je to počel poprej. Ta predstava se je razblinila v hipu, ko sem na poporodnem oddelku ugotovila, da dojenje ne pride kar naravno, pa da se v meni odpira občutek brezmejne odgovornosti do dojenčka, pa da je to majhno bitje precej kompleksno, pa da je veliko "na meni" kot mami ... kmalu sem se srečala s tektonskimi premiki znotraj in izven sebe - spremenil se je moj odnos do same sebe, do drugih, do sveta, do narave in minljivosti ... Kmalu sem prišla v stik z besedo matrescenca - psihološko, sociološko, telesno ... rojstvo matere -, ki mi je do potankosti osmislila moje doživljanje v tem obdobju. Ta termin me je razbremenil, mi dovolil končno izdihniti v olajšanju in spoznati, da v teh izkustvih nisem sama. S tem utelešanjem materinske vloge, procesom rojevanja v mater, želim seznaniti tudi druge novorojene matere. Da spoznamo, da v tem zelo dinamičnem in živem razvojnem procesu nismo same in da se nam to zares dogaja. To je le na kratko oris mojega poslanstva. V formalnem smislu pa bi se opisala kot psihologinja, voditeljica materinskih krogov, svetovalka po kognitivno-vedenjskem terapevtskem modelu, predavateljica, podkasterka in ustvarjalka vsebin.