Moja zgodba z restrikcijo in prenajedanjem

Ekstremnega odrekanja hrani in občutka prezira do svojega telesa se spomnim kot bi bilo včeraj. Od začetka moje zgodbe z restrikcijo, nezdravim odnosom do hrane in gibanja je minilo že 8 let. Vse skupaj se je začelo nedolžno. Kot 16. let stara dijakinja koroške gimnazije sem se v času novega leta in na podlagi instagram trendov »new year, new me« odločila, da bom svoje življenje popolnoma spremenila.

Res sem ga, a ne tako kot bi upala. Odrekanje določeni hrani se je začelo praktično čez noč. Ni presenetljivo, da sem s svojega seznama prehrane črtala praktično vse vire ogljikovih hidratov in (skoraj vse) vire mlečnih izdelkov. »S izogibanjem tem izdelkom boš izgubila telesno maščobo«, so obljubljali številni youtuberji in poljudni članki na raznih spletnih mestih. In tako sem praktično zaplavala v širok ocean in brezno dietne kulture, ki sem ga otrdila tudi z vsakodnevno vadbo – high intensity interval training. In ne bom lagala, prvih nekaj mesecev restrikcije in vadbe sem se počutila kot v ekstazi. Počutje je bilo boljše, ljudje so začeli opažati, da se spreminjam, na dnevni ravni sem prejemala komplimente glede svojega izgleda, življenje se je zdelo lepše, lažje. In ti komplimenti ljudi so delovali kot intenzivno gorivo na že žareči ogenj. »Končno sem opažena«. »Končno sem vredna pogledov ljudi«. »zdaj moram vztrajati«.

In vztrajala sem. In krčila seznam »zdrave, čiste hrane«, kakor sem jo poimenovala. In vsakodnevno izvajala visoko intenzivne intervalne treninge. In vsako jutro, preden sem sploh vstala iz postelje, popila 1.5 L vode za »dobro hidracijo« in potlačenje lakote. Cilj teh treningov je bil hiperventilacija, vrtoglavica konec treninga in velika mera potú. Če se nisem spotila in na koncu treninga dobesedno živordeča obležala na tleh, nisem dovolj delala. V takem primeru – gremo še en krog. Destruktivnost je postajala intenzivnejša. Telo je postajalo vitkejše, kar je podžgalo motivacijo. In vse kar sem lahko počela, je bilo razmišljanje na hrano – kdaj bo moj naslednji obrok, kaj bom jedla, kako si ga bom pripravila. Sočasno sem bila v najlepših letih življenja – razcvetu mladosti – in hkrati nisem zmogla razmišljati na nič drugega kot samo na hrano in kdaj bo moj naslednji trening. Tudi med pogovorom s prijateljicami, sošolci se nisem mogla koncentrirati. Imela sem tunelski vid samo za svoj »življenjski slog«, kakor sem ga poimenovala. Podžigala sem ga tudi s sledenjem instagram profilov deklet, ki so »furale isti lifestyle«.

Počutila sem se kot del »elite«. Takrat sem tudi vstopila v konflikt z najboljšo prijateljico. Videla je, kaj počnem. Ker ji te vode niso bile tuje. Ker je sama imela podobno izkušnjo. In želela me je posvariti, točno je vedela, kam pes taco moli. A sem jo raje odrinila s poti. Za doseganje svojega. In ta trenutek bom za vedno obžalovala. Isti destruktiven tempo s hrano in treningi sem vzdrževala tudi če sem bila bolna. Tudi če smo z družino imeli načrte, kam gremo na obisk. Ker preden Vesna ni odtrenirala, se ni odšlo nikamor, saj sem v nasprotnem primeru bila nočna mora celo pot. Da ne omenjam občutke krivde, ki so me oblivali celoten dan, dokler nisem prišla domov in odtrenirala kar sem morala. In mimogrede, v tem času sem si vedno pripravila svoje kosilo. Piščanje prsi in veliko zelenjave.

Tudi na družinska kosila drugam, sem prinašala svojo kuhano zelenjavo. Na krožnik sem si vselej nabasala samo toliko »tuje hrane« kot je bilo nujno potrebno, da ne bi koga užalila z zavrnitvijo pripravljenega obroka. Potem pa sem odprla tudi svoj paket zelenjave, češ da se trudim jesti malo bolj zdravo. Čudni pogledi družinskih članov me niso niti malo boleli. »Vseeno mi je bilo kar si kdorkoli misli, ker jaz že vem kaj je zame prav.«

Ob izvajanju svojih visoko-intenzivnih treningov sem se prav tako začela zaklepati v sobo. Ker mi je šlo na živce, že če me je kdo pozdravil ob prihodu domov. Zmotil je moj trening. Zmotil je mojo rutino. Moja rutina je bila nepopolna, ker sem se vmes ustavila in nisem izvedla HIIT-a na tak način kot bi morala. Sovražila sem tudi komunikacijo s komerkoli preden nisem odtelovadila. telovadba je delovala kot neke vrste kompulzivno vedenje na moje obsesije, ki mi je dala vsaj toliko miru po njenem opravljanju, da sem lahko s komerkoli stopila v normalen kontakt. Počasi sem prenehala jesti tudi sadje, ker sem nekje prebrala, da vsebuje sladkor. Zanimivo je, da sem si dopustila jesti samo banane, ker so baje odličen vir kalija in ter borovnice, ker so seveda super živilo.

Šele ko vse to pišem ugotavljam, kako zelo nesmiselno sem se vedla. Kako ranjena sem bila. in kako trmasta, ker nisem slišala nikogar, ki mi je želel samo malo odpreti pogled na to, kaj počnem. Majhna rdeča alarmna lučka se mi je prvič prižgala, ko so se mi vidno začeli redčiti lasje, še bolj pa, ko en mesec nisem dobila menstruacije. Čeprav sem imela vedno reden 28-dnevni ritem menstrualnega cikla. Potem nisem dobila menstruacije že drugi mesec. In to je bilo tudi približno obdobje, ko so začeli družinski člani pritiskati ob moje vedenje in prepričanja. In ta pritisk sem občutila. Sočasno so mi šli na živce s svojimi komentarji glede tega, da opažajo da se z mano nekaj dogaja in »a lahko prosim enkrat z nami ješ normalno kosilo?«, po drugi strani pa mi je bila njihova skrb zame potihoma všeč.

Največjo potrditev sem občutila ob dveh stavkih. S strani očeta, ko je rekel »dolgo te ne bom več gledal, kako hiraš. Če bo potrebno, te bom sam na žlico hranil«. In s strani mame, ko je rekla nekaj v smislu »Vesna, to ni več hec. Menstruacijo si izgubila.« ali pa enkrat, ko me je zvagala in delovala presenečena. Po eni strani sem si želela še več. Želela sem si, da bi me starša peljala k zdravniku. Želela sem si, da bi mi zdravnik rekel, da imam motnjo hranjenja in da mi morajo pomagati. Želela sem si pomoči. A nisem znala prositi zanjo na noben drug način kot preko tega, kar sem počela. In nisem vedela, kaj sploh želim – kaj čutim, zakaj si želim da bi mi pomagali. Vedela sem samo, da si želim pomoči. Nekoga. Pogovor. Karkoli. Poglejte me, nekaj ni v redu. V sebi sem kričala. In tako sem en dan res odšla k svoji zdravnici. Skupaj z očetom. Želela sem slišati, kako bo on predstavil situacijo. Res je povedal nekaj ključnih, pomembnih stvari. Vendar zdravnica ni uspela prepoznati tega, kaj sem takrat potrebovala. Poslala me je nazaj domov, češ, samo opazujte, verjetno se bo izboljšalo samo od sebe.

Takrat nisem dobila ultimativne potrditve, ki bi jo potrebovala. Dobila pa sem potrditev s strani staršev, da jim je mar, da vidijo kar počnem in po opisu situacije s strani očeta pri zdravnici, ki je kar dobro zaobjel moje težave ter pri uvidu mame, da nekaj ni v redu. In samo to je bilo dovolj, da sem začela razmišljati drugače. In si zopet, malo bolj, dovoliti jesti raznovrstno hrano in manj trenirati. To je bilo moje prvo brezno. Takrat sem si torej zopet dovolila jesti. Vendar je bila težava v tem, da sem dobila nenasiten apetit, ki ga nisem razumela.

V tistem obdobju se nisem zavedala, da je volčja lakota bila čisto normalna in logična reakcija mojega telesa na daljše obdobje stradanja. In ker tega nisem razumela, sem se kaznovala. Na drugačen način. Sledilo je obdobje prenajedanja in nato telovadbe. Ali pa prenajedanja in naslednji dan stradanja do kosila, da bi poskusila izničiti učinke kompulzivnega hranjenja. V tistem obdobju sem imela občutek, da bi lahko jedla v neskončnost. In nisem razumela ljudi, ko so vzeli samo en košček čokoladice. Kako za vraga? Če vas zdaj ne bi bilo tukaj z mano, bi pojedla vse sladkarije iz te mize in jih še šla iskati. Vendar si v družbi nisem dovolila vzeti niti enega koščka sladkarij, ker sem imela občutek, da se ne bi zmogla kontrolirati nad hrano. Na izbrane čase, ko sem bila popolnoma sama, pa sem si dovolila spustiti to pošastno nenasitost in s tem se je pojavila epizoda prenajedanja, ki se je končala v bolečem želodcu in krivdi. V tem obdobju sem sicer na zunaj delovala bolj zdrava, ker sem imela »normalno telesno težo«. A v sebi sem trpela enako, če ne še bolj, kakor v obdobju ortoreksičnega vedenja.

Moja pot okrevanja se je začela s pogovorom o tem kar doživljam. S fantom in z družino. Odkrila sem neizmerno ranljiv del sebe in govoriti o tem ni bilo lahko. Občutila sem sram, krivdo. A mi je bilo po pogovoru veliko lažje. Ker so ljudje ostali. Ker niso zbežali. Ker vsebina ni bila tako huda, da me vseeno ne bi v celoti sprejemali. In takrat sem lahko tudi sama lažje začela sprejemati samo sebe. Obkrožila sem se z ljudmi, ki so mi bili vzor s svojimi zdravimi prehranjevalnimi vzorci. Odkrila sem tudi »all-in« proces prehranjevanja, ki mi je neizmerno pomagal. Po tem postopku pa še intuitivno prehranjevanje po Evelyn Tribole in Elyse Resch, ki je bil ogromen in ključen del poti mojega okrevanja. Zadnji delček ali pika na i pa so bili iskreni in globoki pogovori o svojih doživljanjih z možem, prijateljico, z odpiranjem te tematike in lastnih doživljanj s številnimi ljudmi, s prenehanjem enačenja telovadbe s hujšanjem in s čuječnostjo.

In zdaj sem tukaj. Počasi sem doživljanje sebe prevesila iz sovraštva do svojega telesa v neke vrste nevtralno pozicijo do telesa. Da samo sem in da se mi ni potrebno sprejemati, vendar tudi sovražiti ne. Vse do danes, ko pravzaprav lahko rečem, da sprejemam svoje telo. Ker mi omogoča, da se premikam in počnem stvari, ki jih imam rada. In končno odpiram tudi možnost in pot v ljubezen do sebe.

In ker vem, da je ta proces izredno boleč, naporen, z mnogimi vzponi in padci, a vseeno mogoč, tudi tebi pri tem želim pomagati. Stopi v stik z mano v zavihku "kontakt" na tej spletni strani.

Vse dobro,

Vesna Ambrož, mag. psih.